Vsem slovencem doma in po svetu!
Da je danes sneg pobelil Slovenijo pa še to ne celo, vemo skoraj vsi. Da počasi gredo trenirke v pozabo tudi vemo. Da se Janša in Jankovič ne znata zmenit in sta kot dva otroka v peskovniku pa čeprav ta peskovnik sploh ni njun, tudi vemo.
Mogoče tega ne vedo naši jadralci, kateri jadrajo v Avstraliji in se borijo, da prinesejo domov še kakšno vozovnico za OI. In upam, da ne vedo.
Malo kdo, pa v Sloveniji ve, da sta danes, dve punci prijadrali vozovnico za Olimpijado v jadranju v razredu 470W.
Seveda vemo jadralci :)
Jap,... dve punci, ki sta pred dobrima dvema letoma pričeli s skupnim jadranjem. Takrat, ko je obema bilo najtežje, takrat ko sta obe bili vsaka na svojem koncu.
Ena je ostala brez svoje jadralne partnerke na istem razredu in se je samo sebe iskalo in si govorilo ali je res vse na tem svetu proti njej.
Druga, ki je zalutala v drug šport po jadralskem razočaranju, kjer jo je JZS izigrala in ni videla, verjela ali lahko v jadranju sploh še kaj naredi.....pol sta zajadrali skupaj. Počasi. Previdno. Ja veliko je bilo: "ajjoj kaj nama to treba",... in se vseno odločli, da probata jadrati, da prideta do skupnega željenega cilja in to je OI London 2012.
In danes jima je uspelo!
Ni bilo lahko! Anzi bilo je zelo težko ali mogoče celo najtežje. Ali pa jima je bilo tako težko, da ne najdem prave besede. Pa vendar sta jadrali v pravi smeri, kljub vseemu. Verjeli sta svoji zgodbi kakršnakoli je že bila.
In jaz vem, da je bila trnjeva. In trnje je ok. Boli, vendar rane se celijo in ko je vse na koncu tako kot treba postaneš močen, močnejši in trni so pozabljeni.
....veliko nas je verjelo, da Vama bo uspelo. Eni so rekli saj vam bo in gledali, drugi so rekli, saj vama bo ma bo treba scat kri, spet tretji kaj pa vem,.... ;)
Jst danes rečem punci to je to. Pomembno je, da se tega zavedaš in da zaradi tega ohraniš te občutke kolikor dolgo se le da!
Upam, da se danes, jutri veselita, napijeta,......ker pojutrišnjem treba delat naprej. Treba bo garat saj samo nič ne pride. Pride, ko si to zelo zelo želis, ko delaš,.....ko ti je najtežje in ne popustis, ko ti mečejo polena in ti greš naprej,....trnov, kopriv,...in kaj jst vem še česa ni več,....greš in gaziš do konca. Delaš ko ti je najtežje in delaš ko ti je najleše.Važno, da si odločen, da jadraš v smeri, ki si si jo začrtal,...zato, da prideš do cilja in na koncu, ko bo vse končano, je lahko veselje, lahko pa se zna zgodit, tudi to, da ne izpolniš cilja, da ostaneš spet sam,... in ne glede na vse si rečes, to je to :)
Naredu sem vse, kar je bilo v moji moči.
Danes je Vajin dan,....in malček tudi moj, ker sem ZA Vaju vesel tudi jaz!
Bravo Tina in Teja!
Da je danes sneg pobelil Slovenijo pa še to ne celo, vemo skoraj vsi. Da počasi gredo trenirke v pozabo tudi vemo. Da se Janša in Jankovič ne znata zmenit in sta kot dva otroka v peskovniku pa čeprav ta peskovnik sploh ni njun, tudi vemo.
Mogoče tega ne vedo naši jadralci, kateri jadrajo v Avstraliji in se borijo, da prinesejo domov še kakšno vozovnico za OI. In upam, da ne vedo.
Malo kdo, pa v Sloveniji ve, da sta danes, dve punci prijadrali vozovnico za Olimpijado v jadranju v razredu 470W.
Seveda vemo jadralci :)
Jap,... dve punci, ki sta pred dobrima dvema letoma pričeli s skupnim jadranjem. Takrat, ko je obema bilo najtežje, takrat ko sta obe bili vsaka na svojem koncu.
Ena je ostala brez svoje jadralne partnerke na istem razredu in se je samo sebe iskalo in si govorilo ali je res vse na tem svetu proti njej.
Druga, ki je zalutala v drug šport po jadralskem razočaranju, kjer jo je JZS izigrala in ni videla, verjela ali lahko v jadranju sploh še kaj naredi.....pol sta zajadrali skupaj. Počasi. Previdno. Ja veliko je bilo: "ajjoj kaj nama to treba",... in se vseno odločli, da probata jadrati, da prideta do skupnega željenega cilja in to je OI London 2012.
In danes jima je uspelo!
Ni bilo lahko! Anzi bilo je zelo težko ali mogoče celo najtežje. Ali pa jima je bilo tako težko, da ne najdem prave besede. Pa vendar sta jadrali v pravi smeri, kljub vseemu. Verjeli sta svoji zgodbi kakršnakoli je že bila.
In jaz vem, da je bila trnjeva. In trnje je ok. Boli, vendar rane se celijo in ko je vse na koncu tako kot treba postaneš močen, močnejši in trni so pozabljeni.
....veliko nas je verjelo, da Vama bo uspelo. Eni so rekli saj vam bo in gledali, drugi so rekli, saj vama bo ma bo treba scat kri, spet tretji kaj pa vem,.... ;)
Jst danes rečem punci to je to. Pomembno je, da se tega zavedaš in da zaradi tega ohraniš te občutke kolikor dolgo se le da!
Upam, da se danes, jutri veselita, napijeta,......ker pojutrišnjem treba delat naprej. Treba bo garat saj samo nič ne pride. Pride, ko si to zelo zelo želis, ko delaš,.....ko ti je najtežje in ne popustis, ko ti mečejo polena in ti greš naprej,....trnov, kopriv,...in kaj jst vem še česa ni več,....greš in gaziš do konca. Delaš ko ti je najtežje in delaš ko ti je najleše.Važno, da si odločen, da jadraš v smeri, ki si si jo začrtal,...zato, da prideš do cilja in na koncu, ko bo vse končano, je lahko veselje, lahko pa se zna zgodit, tudi to, da ne izpolniš cilja, da ostaneš spet sam,... in ne glede na vse si rečes, to je to :)
Naredu sem vse, kar je bilo v moji moči.
Danes je Vajin dan,....in malček tudi moj, ker sem ZA Vaju vesel tudi jaz!
Bravo Tina in Teja!
1 komentar:
To je to. Super lepo napisano, hvala Tomaž!!
Objavite komentar