Ni kaj, kar nekaj časa sem potreboval, da sem našel temo, da kaj novega dodam na Blog.
Lahko bi spisal (no pa saj bom, kakšen drugi dan in drugi blog :)) da sva z Brankom Brčinom na Evropskem Prvenstvu Melges 32 skupaj z ostalimi še šestimi člani posadke pristala na 3. (tretjem) mestu,....pa me je vseeno ta druga zgodba še bolj dotaknila, da nekaj zapišem.
Kot, da bi čakal ta dan! In ni kaj, da že drugič na mojem blogu omenim jadralki, ki sta nedolgo od tega skupaj zajadrali z željo po dobrem in uspešnem jadranju in če bo vse OK zakaj pa ne na OI London.
Ja takrat na začetku je to bolj bila misija nemogoče (a ne Tina) in le malo kdo je verjel, da jima bo uspelo. Prav tako, da jima bo uspelo na EP preboj na stopničke. Že lani na EP v Helsinkih sta nakazovali da se da. Da se da zmagovat,..... in......danes.....
......jima je uspelo. Prej še z potrditvijo norme za odhod na OI London, zdaj pa še z medaljo okoli vratu in to srebrno.
Ja.... ne.... Tina in Teja, tako je, ko se dolgo sam s seboj boriš in ko treningi nimajo konca in ko je težko, ko ti ne gre, ko si zlomljen, ko si slabe volje in si utrujen, živčen, ko te vse boli, te zebe in ti je vroče, ko ti dan, teden nikakor ni naklonjen,..... da bi najrajši nehal,......ampak ne, na koncu po vsemu pride dan, ko se ti zadeve poklopijo, ko veš da znaš in ko veš da obvladaš. Ko se sprostiš in ko je (vsaj za nekaj časa) lepo enkratno in neponovljivo. Ko stopiš na stopničko. Ja,.... tisto, kjer je prostora le za tri, ko si vsakič, ko so drugi stopali nanjo tako v mislih, po tiho in od daleč, si želel da bi enkrat, nekoč stopil nanjo tudi ti.
Aaaa, Tina in Teja to je to, ko ti rata,....ko ti mravljinci stečejo po telesu in se ti zdi, da je cel svet pod teboj.
To je to. Najlepše je, ko se ti stvari dogajajo prvič, ko je vse tako nedolžno, ko te vsak trenutek na tej poti skorajda preseneti.
To ti ostane za vse življenje! In tega ti nemore noben vzeti!
To je to,....ohranita te lepe občutke, tako kot tiste, ki so potrebne, da do vsega lepega pride.
Bravo punci!
Lahko bi spisal (no pa saj bom, kakšen drugi dan in drugi blog :)) da sva z Brankom Brčinom na Evropskem Prvenstvu Melges 32 skupaj z ostalimi še šestimi člani posadke pristala na 3. (tretjem) mestu,....pa me je vseeno ta druga zgodba še bolj dotaknila, da nekaj zapišem.
Kot, da bi čakal ta dan! In ni kaj, da že drugič na mojem blogu omenim jadralki, ki sta nedolgo od tega skupaj zajadrali z željo po dobrem in uspešnem jadranju in če bo vse OK zakaj pa ne na OI London.
Ja takrat na začetku je to bolj bila misija nemogoče (a ne Tina) in le malo kdo je verjel, da jima bo uspelo. Prav tako, da jima bo uspelo na EP preboj na stopničke. Že lani na EP v Helsinkih sta nakazovali da se da. Da se da zmagovat,..... in......danes.....
......jima je uspelo. Prej še z potrditvijo norme za odhod na OI London, zdaj pa še z medaljo okoli vratu in to srebrno.
Ja.... ne.... Tina in Teja, tako je, ko se dolgo sam s seboj boriš in ko treningi nimajo konca in ko je težko, ko ti ne gre, ko si zlomljen, ko si slabe volje in si utrujen, živčen, ko te vse boli, te zebe in ti je vroče, ko ti dan, teden nikakor ni naklonjen,..... da bi najrajši nehal,......ampak ne, na koncu po vsemu pride dan, ko se ti zadeve poklopijo, ko veš da znaš in ko veš da obvladaš. Ko se sprostiš in ko je (vsaj za nekaj časa) lepo enkratno in neponovljivo. Ko stopiš na stopničko. Ja,.... tisto, kjer je prostora le za tri, ko si vsakič, ko so drugi stopali nanjo tako v mislih, po tiho in od daleč, si želel da bi enkrat, nekoč stopil nanjo tudi ti.
Aaaa, Tina in Teja to je to, ko ti rata,....ko ti mravljinci stečejo po telesu in se ti zdi, da je cel svet pod teboj.
To je to. Najlepše je, ko se ti stvari dogajajo prvič, ko je vse tako nedolžno, ko te vsak trenutek na tej poti skorajda preseneti.
To ti ostane za vse življenje! In tega ti nemore noben vzeti!
To je to,....ohranita te lepe občutke, tako kot tiste, ki so potrebne, da do vsega lepega pride.
Bravo punci!
Ni komentarjev:
Objavite komentar